Ed Koch, 105. župan New Yorka, se je prebivalcem največjega ameriškega in najvplivnejšega mesta na svetu priljubil, ker se je na delo vozil s podzemno železnico. In seveda predvsem z gospodarsko preobrazbo megapolisa, ki je bil ob njegovem prihodu na mesto župana na robu bankrota, potem pa je med letoma 1978 in 1989 doživelo razcvet. Da je Koch delal dobro, se je najbolje videlo med volitvami leta 1981, ko sta ga podprli republikanska in demokratska stranka. In Koch je na prvo nedeljo v novembru 1987 s strelom iz kanona na newyorške ulice poslal maratonce z vsega sveta, tudi Mirka Vindiša s Ptuja, ki je kot najboljši jugoslovanski tekač na 10.000 metrov na naslov Atletske zveze Jugoslavije v Beogradu dobil posebno vabilo in letalsko vozovnico. Na okencu letalske družbe JAT v Beogradu so založili njegovo vozovnico, zaplete je imel tudi ob prihodu v New York, toda na koncu se je vendarle znašel v sobi v 44. nadstropju hotela Sheraton, kjer je v glavni pisarni organizacijskega komiteja sedel tudi ustanovitelj newyorškega maratona Fred Lebow.
»Vedno sem bil prepričan, da sem prekaljen tekmovalec; v svoji dolgoletni karieri sem marsikaj doživel, vendar je newyorški maraton nekaj posebnega. Na taki tekmi še nisem sodeloval. Tekmovalcev je bilo toliko, kot bi naenkrat tekla tretjina prebivalcev ptujske občine. Posebej se za tek nismo pripravljali. Po mojih dotedanjih rezultatih so me uvrstili na 47. startno mesto. Sto najboljših udeležencev je organizator pripeljal na start tako rekoč v živi kletki. Posebej se mi je vtisnil v spomin start, saj nas je newyorški župan na progo spustil s strelom iz kanona,« je Mirko Vindiš povedal v pogovoru za športne strani Dela na zadnji dan leta 1987.
Vindiš je vedel, da bo začetek teka zelo hiter, a nanj ni bil optimalno pripravljen, saj je po nastopu na svetovnem prvenstvu v Rimu, kjer je z izidom 2:18:09 osvojil štirinajsto mesto, precej treningov izpustil, treniral manj, kot bi si želel. Taktično se je odločil, da bo sledil najhitrejšim in čakal, da bi se tisti, ki bodo napačno ocenili dnevno formo, preveč zagnali ali podlegli evforiji tako velikega dogodka in začeli odpadati.
Vodilno skupino štiridesetih tekmovalcev je spremljal na obvladljivi razdalji petdesetih do sto metrov in pri tem ocenil, da je glede na visok tempo teka skupina prevelika, da bi morala razpasti med dvajsetim in tridesetim kilometrom, in tako se je tudi zgodilo. Vindiš je bil na tridesetem kilometru še na 32. mestu, nato je z izvrstnim tempom do cilja prehitel še 24 tekmovalcev in newyorški maraton končal na odličnem osmem mestu, v času osebnega in takrat tudi državnega rekorda 2:13:39. Vindiš je v veliki gneči v bližini cilja komaj še videl nekaj metrov pred seboj, za hip je celo pomislil, da je sam, da ni pred njim nikogar, da teče zmagi naproti. A ni bilo tako, sedmi Poljak Boguslaw Psujek ga je prehitel za sekundo, zmagovalec, Kenijec Ibrahim Hussein, prvi Afričan, ki je dobil maraton v New Yorku, je tekel 2:11:01.
Kot je pred prvim olimpijskim nastopom za samostojno Slovenijo v Barceloni 1992 povedal Vindiš, mu je bilo že v New Yorku jasno, kdo bo krojil svetovni vrh maratona. Dejal je namreč, da te v družbi slokih Etiopijcev, Kenijcev in drugih tekačev iz vzhodne Afrike kar strese, saj ti dajejo občutek, da bi lahko tekli ves dan in se ne bi kaj prida utrudili.